Jan Vitovec se je rodil neznanega datuma, najverjetneje na Moravskem (morda na Češkem) in naj bi izviral iz skromne moravske plemiške rodbine Vitoviških in Zlinskih. Izšolanega vojaka v času habsburško-celjske vojne kot najemnika v službo vzameta celjska kneza Friderik II. in Ulrik II. Zaradi velikih bojnih uspehov je že kmalu postal poveljnik vseh celjskih čet.
Vitovec, ki si je pridobil sloves krvoločnega vojskovodje, je v vojnem obdobju zavzemal številna mesta in gradove po ozemlju današnje Slovenije, ter jih izropal in požgal.
Kriza loškega gospostva
Loško gospostvo se je sredi 15. stoletja znašlo v krizi. Zaradi spora med Celjani in Habsburžani se je zaostrilo tudi razmerje med Celjani in freisinškim škofom. Celjska posest je s treh strani oklepala loško. Za zavarovanje loškega gospostva je tako moral freisinški škof vzdrževati posebno vojsko, za katero je plačeval velike vsote. Zato je postajalo loško posestvo vse manj donosno. Že leta 1439 je bila okolica Škofje Loke prizorišče bojev med Celjani in cesarsko vojsko.
Vitovec razrušil Škofjo Loko
Jan Vitovec je v zaključku bojev v letih 1442 do 1443 za daljši čas zavzel Kranj. Tudi po izumrtju celjskih grofov se loško ozemlje ni oddahnilo, potekal je namreč boj za celjsko dediščino. Ulrikova vdova Katarina je spet postavila za svojega poveljnika Jana Vitovca. Vodil je vojskovanje zoper cesarja, vendar je uspel le začasno zavzeti Celje, Radovljico, Škofjo Loko in Kranj. V skladu s Celjsko kroniko naj bi leta 1457 razrušil Škofjo Loko.
Kasneje se je Jan Vitovec kot najemnik bojeval tudi za Habsburžane, nato pa je do smrti leta 1468 služboval na Hrvaškem ter se zaradi uspehov povzpel na mesto bana Dalmacije in Hrvaške ter si prislužil naziv grofa.
